Plemiški grad Veliki Tabor velja za enega izmed najpomembnejših kulturno-zgodovinskih spomenikov posvetne arhitekture v celinskem delu Hrvaške. Veliki Tabor je izjemna utrdba prav zaradi monumentalnega in avtentičnega načina izgradnje. S svojo lokacijo na vrhu Košničkega Huma na 333 m nadmorske višine gospoduje nad zagorskimi kraji že več kot pol tisočletja. Arhitektura se je pravzaprav spojila z naravo in s tem naslikala edinstveno podobo. Impresiven je tudi razgled, ki se z Velikega Tabora razteza nad celotnim hrvaškim Zagorjem in delom Slovenije.
Glede datiranja Velikega Tabora so mnenja stroke deljena. Eni zagovarjajo trditev, da je bil najstarejši del Velikega Tabora zgrajen sredi 15. stol., medtem ko drugi menijo, da se je gradnja najstarejšega dela začela šele po letu 1502. Najstarejši del ožjega grajskega jedra je obenem tudi njegov osrednji del – peterokotni stolp (palas) s poznogotskimi stilskimi značilnostmi. Palas obkrožajo štirje polkrožni renesančni stolpi, ki so povezani z obrambnim zidom in zidom severnega vhodnega dela. Domneva se, da je palas dal zgraditi grof Friderik II. Celjski (1378–1454), njegov naslednik Ivan Vitovec (?–1468) pa je začel graditi polkrožna renesančna stolpa na zahodu in jugozahodu. Z dvorcem je najdlje gospodarila družina Rattkay (1502–1793). Potem ko je Josip Ivan Rattkay leta 1793 umrl brez moškega dediča, je Veliki Tabor prišel pod upravo Ogrske komore. V 19. stol. so se lastniki izmenjevali in grad je začel postopno propadati. Med 1. svet. vojno so ga uporabljali za zapor. Leta 1919 je grad na licitaciji kupil slikar Oton Iveković v želji, da bi ga rešil pred propadom. Vendar je bil Iveković leta 1938 zaradi finančnih težav grad prisiljen prodati Banski upravi, ki ga je dodelila častnim sestram Družbe usmiljenih hčera tretjega reda sv. Franja. Za začasnega upravitelja dvorca je bil imenoval g. Ivan Vukina, vinagorski župnik, ki se je zavzemal za to, da bi častne sestre v gradu Tabor odprle sirotišnico za zagorske otroke in gospodinjsko šolo. Vsa popravila in obnovo dvorca (1938–1943) je vodila in plačala banovina preko upravitelja g. župnika Vukine. Novembra 1945 je bil dvorec z odhodom častnih sester nacionaliziran in zatem so ga dolga leta neprimerno uporabljali (sušilnica mesa, skladišče kmetijske zadruge Desinić). V petdesetletnem obdobju (1945-1995) so bila občasno izvedena samo najnujnejša dela za saniranje najbolj ogroženih delov Velikega Tabora, ki jih je financiralo tedanje republiško ministrstvo za kulturo. Konec osemdesetih let 20. stol. je Josip Štimac začel z nizom aktivnosti za revitalizacijo Velikega Tabora (viteški turnirji, likovne kolonije, sokolarjenje). Muzeji Hrvaškega Zagorja so začeli z Velikim Taborom upravljati leta 2003. Hitro so se začele arheološke in konservatorske raziskave in obnovitvena dela, ki jih je financiralo Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške pod strokovnim vodstvom in nadzorom Hrvaškega restavratorskega zavoda iz Zagreba.
